Mnogi se bodo strinjali, da so Kenijci posebni ljudje, saj se prilagodijo vsaki situaciji, ki jo življenje postavi na pot. Našo državo drži dejstvo, da smo res posebni ljudje. Kenijci imajo najmočnejše amortizerje proti najtežjim situacijam na svetu. V našem sistemu DNK je nekaj edinstvenega, kar kljubuje porazu in izbriše vsak virus, ki ga lahko napade in povzroči zaustavitev sistema.
V našem sistemu imamo faktor X, ki se samodejno dvigne, ko se življenje zdi tragično in upanje izgubljeno. Posledično se kenijski duh regenerira, poustvarja in na novo izumlja. Največje tragedije, ki lahko uničijo druge države, se vedno zgodijo pri nas, vendar se jih otepamo in živimo naprej. Na sodišču javnega mnenja – kot se pogosto odraža v pogovorih na družbenih medijih – so ljudje obtoženi, obtoženi, obsojeni in obešeni.
Kenija je država nasprotij. Kenija je videla vse, od lažnega predstavljanja policistov, vojaških častnikov do sodnikov, celo uporabe vprašljivih akademskih spričeval za pilote in javne funkcije. To pomeni, da se ljudje na neki točki odrežejo, da bi dosegli, kjer so. Mnogi naši "strokovnjaki" so polovičarji. Kenija je država nasprotij. Na neki točki se ljudje odrežejo, da bi dosegli, kjer so. Mnogi naši "strokovnjaki" so polovičarji.
Kenija je država, kjer je večina mladih brezposelnih, a redki, ki imajo službo, nočejo delati. Vse, kar jih zanima, je plača, ne rezultati. Gojijo neumen vtis, da so službe namenjene samo ustvarjanju plač. Njim so vrline, kot so poštenost, predanost in trdo delo, že dolgo zdrsnile v greznico. Pozabljajo, da od delodajalca potrebujejo spretnost. Prizadevati si je treba za več dela in ustvarjanja dobrega izdelka.
Ko bo delodajalec dosegel dobre dobičke, jim bo lahko izplačal plače. Slab odnos do dela je rak, ki razjeda kenijske delavce v vseh sektorjih. Pride Kenijec prosit za službo. Ko ga/jo zaposlijo, je hvaležen/a in prvi mesec trdo dela. Po prvi plači razvije čuden odnos do dela in začne prihajati v službo pozno, a se vestno drži zapiralne ure.
Če ta oseba na primer dela v hotelu, noče postreči strankam nekaj minut pred zaprtjem, ne zato, ker ni hrane, ampak zato, ker želi predati in oditi domov. Še nedolgo nazaj so samo briljantni umi med drugim dobivali sprejem za študij medicine, prava, arhitekture in računov. Enako vrhunski profesorji so bili na vseh fakultetah univerz.
Brezvezni profesorji ne bi dovolili, da bi polovičarski študenti diplomirali. Učenci so morali dokazati, da so resnično vredni po značaju in učenju, preden diplomirajo. Tako ni več. Jezik in komunikacija sta še eno področje, ki ga je ta nesposobnost močno prizadela. Na srečo nesposobnost pisateljev in novinarjev ne more povzročiti smrti ali telesnih poškodb.
Žalostno je, da se moramo sprijazniti s slabo uporabo jezika na televiziji in radiu. Gre za kakovost izobraževanja. Prav tako je "neuspešnim" goljufivo dovoljeno študirati tečaje, za katere dejansko niso kvalificirani. Posledično delodajalci nosijo glavno breme korupcije, ker univerze odganjajo nezaposljive diplomante. In vsak dan se odpre na stotine uličnih univerz, čeprav tiste, ki obstajajo, niso to, kar bi morale biti.
Toda revizorji so najnevarnejši krivci. Institucijam, ki propadejo istega leta, dajo čiste račune. Nikogar ne briga, da se zgradbe rušijo po državi in ubijajo nedolžne duše. Naši »preizkušeni, preizkušeni in zaupanja vredni« inženirji uporabljajo podstandardne materiale z odobritvijo podkupljivih pokvarjenih javnih uslužbencev. Posledično so nedolžne duše pokopane v ruševinah. Bog naj se usmili teh otrok pokvarjenosti.