Kenijci se vsakih 5 let odpravijo na volitve, da bi se odločili, komu bodo zaupali vodenje gospodarstva. V mnogih pogledih na volitvah nikoli niso posamezni kandidati ali politična sredstva, ki jih uporabljajo za poganjanje na oblast. Še vedno me bega, kako tega kot državljani ne znamo ceniti, ko gre za izvajanje volilne moči. Iz neznanega razloga milijoni volivcev ne povezujejo svojega glasu s svojo socialno-ekonomsko blaginjo.
Še huje, po desetletjih samoupravljanja in dokaj izobraženega prebivalstva 50 Ksh v volilnem letu postane drago blago. Izkušeni in lažni strokovnjaki so poblagovljeni z brezplačnimi in nepomembnimi političnimi dobrinami. Celo odlikovani profesorji, vodje industrije in dobri sosedje se umikajo mantri 'mtu yetu' in jo racionalizirajo kot demokratično pravico. Kljub temu imajo izidi volilnega procesa trajen vpliv na naše individualno in skupno preživetje skozi generacije.
Uveljavljanje suverene volje ter demokratičnih pravic in svoboščin prinaša odgovornosti in daljnosežne posledice. Onkraj označenih glasovnic je naše individualno in kolektivno socialno in gospodarsko bogastvo za ves mandat tistih, ki jih izvolimo na položaj. Preprost razlog je dejstvo, da nobeno posamezno gospodarstvo ne more preseči vizije in teženj svojih voditeljev.
Če tisti, ki jih izglasujemo, nimajo predvidevanja, potem smo lahko prepričani, da smo na koncu vsi obsojeni na propad, posamično in kolektivno. Politične institucije in voditelji narekujejo gospodarsko politiko. Ideje vladajočih oblikujejo kakovost in značaj poslovnega okolja, programe državne porabe, fiskalne politike in programe socialnega varstva. V delujočem gospodarskem sistemu bi dogodki, kot so državne volitve, običajno pokazali sezonsko povečanje podatkov o porabi.
To je zato, ker kampanje med drugim vključujejo dodatno porabo za materiale, povezane s kampanjo, priložnosti za začasno zaposlitev ter blagovno znamko in oglaševanje kampanj posameznikov in strank. Drugi makroekonomski kazalniki, kot je borza, naj bi se odzvali na pričakovanja vlagateljev, ki jih vodi gospodarski program različnih kandidatov.
Nasprotno, ekonomska analiza stopenj rasti bruto domačega proizvoda države kaže pomembne negativne vplive v vsakem volilnem letu od volitev leta 1992. Primerjalne stopnje rasti BDP med Singapurjem, Malezijo, Vietnamom in Gano kažejo, da se gospodarstvo odziva na notranje gospodarske šoke. Pred tem se je zdelo, da je gospodarstvo dobro usklajeno z globalnim gospodarskim sistemom, ko se je odzvalo na naftno krizo v sedemdesetih letih.
Nasprotno, naša nekdanja vrstnika – Singapur in Malezija – sta se odzivala le na zunanje gospodarske šoke, kot je naftna kriza v 1970. letih, malezijska recesija leta 1985, azijska finančna kriza leta 1998, recesija razvitih gospodarstev v letih 2000/01. , in svetovni finančni zlom v letih 2007/08. Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, je, zakaj se gospodarstvo ne odziva na volilno porabo po pričakovanjih? Volitve v Keniji so na primer med najdražjimi na svetu.
Ti odhodki se poleg porabe posameznih kandidatov in političnih strank idealno vnesejo v gospodarski sistem v kratkem času skupaj z običajnimi gospodarskimi dejavnostmi. Verjeten razlog, zakaj se zdi, da se to ne odraža v ekonomskih podatkih, bi lahko bil, da se sredstva za kampanjo porabijo zunaj gospodarskega sistema. Druga možnost je, da se veliko več izčrpa iz gospodarstva.
Po naključju smo imeli okoli vsakega volilnega cikla velike korupcijske škandale. Nekateri od teh škandalov so imeli uničujoče posledice za gospodarstvo. Vključujejo škandal Goldenberg okoli volitev leta 1992, Anglo Leasing po volitvah leta 2002 ter škandale NYS I in II po volitvah leta 2013 in proti volitvam leta 2017. Tudi škandal s kontejnerji na ministrstvu za zdravje ni bil preveč daleč od volitev.
Na primer, na vrhuncu Goldenbergove norosti je stopnja 91-dnevne zakladne menice poskočila s 17.86 % februarja 1993 na vrh pri 84.67 % julija istega leta. Obrestne mere zakladnih menic so ostale nad 40 % do decembra 1993 in med 33.55 % – 24.13 % med januarjem in avgustom 1994, preden so septembra 17.39 padle na 1994 %. To pomeni, da je lahko kdorkoli z denarjem v tem obdobju kupil menice od Centralno banko in zaslužite spodoben donos med 24 % – 85 % brez tveganja in z eno samo kapljico znoja.
Bogati in politično povezani tistega obdobja so torej zagotovo medgeneracijsko obogateli. Poleg tega noben zdrav bančni menedžer ne bi ponudil posojil ali drugih posojil podjetjem in posameznim posojilojemalcem, razen če bi bili pripravljeni plačati morda več kot 90-odstotne obrestne mere. Gre za klasično izrinjanje zasebnega sektorja s posojilnega trga. Vpliv je strašen, ker je v delujočih gospodarstvih zasebni sektor tisti, ki poganja gospodarsko rast, ustvarjanje delovnih mest in državne prihodke.
Po vsem svetu je splošno priznano, da je demokracija draga zadeva. Toda za razliko od naših lokalnih okoliščin imajo razvita gospodarstva dokaj odprte in pregledne institucije, ki usmerjajo financiranje kampanj in izdatke. Kot je nekdo nekoč rekel, se zdi, da naše posebne navade kažejo našo ceno demokracije. Smo med redkimi jurisdikcijami, kjer predsedniški kandidati ne bi zaupali lokalnemu nakupu ključnih volilnih materialov, opreme in glasovnic.
Drugi kandidati so šalo razširili predaleč z uvozom nizkokakovostnih majic, kap in drugih materialov za blagovno znamko zunaj lokalnega gospodarstva. Vendar so ti kandidati v tekmi za vodenje istega gospodarstva, ki mu ne zaupajo. Zdi se, da je naš model tujih pogodb in infrastrukturnih projektov, ki ga vodijo prodajalci, zasnovan veliko preden naši voditelji prevzamejo instrumente moči za upravljanje gospodarstva.
Nič ne pomaga, da ima naš pristop k nacionalnim volitvam, ki temelji na etnični mobilizaciji, pomemben signalni učinek za morebitne vlagatelje, lokalne in tuje. Redni povolilni izbruhi niso državo stali le dragocenih nedolžnih življenj, ampak so to drago plačali tudi vlagatelji. Zgovorno je dejstvo, da smo morali po vsakih volitvah razstaviti in na novo sestaviti organ vodenja volitev.
Ne glede na to, ali gre za namen ali napako zaradi opustitve, je prišel čas, ko morajo kandidati za najvišje položaje v deželi skrbeti za dobrobit ljudi, ki jih želijo voditi. Zaostrovanje pretoka svetovnega kapitala med državami in konkurenčnost gospodarstev 21. stoletja ne moreta tolerirati naših političnih zvijač. Zdi se, da so naši sosedje na jugu in severu odločeni, da nam ukradejo hvaležnost gospodarske moči regije.